»Se ponaša s spontano igrivostjo, iskrenostjo in vitalizmom, pa tudi s kompleksnostjo in zrelostjo.«

»Če lahko povemo, kar hočemo, tega nimamo pravice povedati slabo.«

»Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»Avtoričine komično obkrožene zamisli, dostojno odmaknjena perspektiva in posredna pikareskna intonacija poskrbijo, da se Dobra družba Ane Svetel obdrži nad breznom neobetavnega in enopólnega pripovedovanja.«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»Avtor je popravke ob besedilo zapisoval s pisalom svetlo modre barve, pozorno in premišljeno je tehtal vsako besedo, črtal cele strani, dopisoval besede.«

»Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«